Dogtrekking od Ljubljane do Škofje Loke

Letos sta me spremljala oba borderja, Cap in Sil. Dobro opremljeni – psa v vlečnih oprsnicah (Capin ima Backbone, Sil pa Core model oprsnice z odprtim hrbtom, bolj ustreznim za starinice, ki imajo lahko že malo bolj tog hrbet), jaz pa vlečni pas in bungee vrv za vleko. Sil je bil večinoma spuščen in sem ga vpela, da me je vlekel le na strmih klancih, mladega bikca Capina pa sem izmenično spuščala in vpenjala. Brez njune pomoči bi verjetno omagala, ker sem se izziva lotila 10 dni po tem, ko sem prvič prebolela covid in sem bila precej brez kondicije.

Pohajanju z vpetimi psi rada rečem dogtrekking, čeprav ta izraz v resnici predstavlja več-dnevne 80+ km pohode pohodnika z vpetim psom, ki mu aktivno pomaga in ga vleče. Za manjše razdalje naj bi bil bolj primeren izraz doghiking. V tujini je takšnega pohajanja s psi več. Dogtrekking je popularen predvsem na Poljskem, Slovaškem, v Belgiji in Avstriji. Tam oganizirajo dogodke, kjer udeleženec dobi zemljevid proge in se sam orientira. Tisti, ki najhitreje premaga progo, zmaga, zato tam veliko tekmovalcev teče, ne hodi.

Mi smo naredili 25 km in 1600 m višinske razlike v dobrih 5h urah gibanja (6h s postanki). In ja, tekli smo kjer smo le zmogli. Tek po gozdnih stezicah, hribčkih in dolinah zna biti strašno zabaven. Podlaga je mehka, prijazna tekaču in pasjim tačkam, gozd skrije pred soncem in vetrom. Mi smo imeli srečo in imeli oblačen dan začetek aprila.

Vse aktivnosti s psom so namreč pogojene s tem, da ni prevroče in da je razdalja prilagojena psu glede na temperaturo in podlago tal.

Nekateri psi imajo tako občutljive blazinice, da jim že tek po makadamu ne ustreza. V ta namen se lahko uporablja pasje čeveljce – najbolj obstojni in še vedno ustrezno gibljivi so iz kevlarja. Imam kar srečo, noben od mojih psov nima pretirano občutljivih blazinic. Jaz sem bila tista, ki je dobila žulje na podplatih. Ni bilo prehudo, zadnjo tretjino poti sem jih čutila spredaj na prstih ob spustih. Za situacijo ne krivim čevljev, nespametno sem šla na 25 km trailrun s popolnoma novimi Altra čevlji. (Podobno sem naredila, ko sem šla z novimi čevlji na Triglav, pa se mi je izšlo, zato sem bedarijo suvereno ponovila.) Zdaj, po mesecu uporabe, lahko povem, da so te Altra Lone Peak čevlji odlični. Spredaj imajo nadpovprečno veliko prostora za prste, da se noga lahko prosto razpre, naklona med peto in prsti ni, tako da je noga v ravnem, naravnem položaju. Takšni čevlji so najbližje barefootkam, kar lahko jaz, s svojim razvajenim podplatom pridem.

Dogodek je bil organiziran od Amfibije, prijavila sem se v lahko tekaško skupino. Bila sem malo skeptična kako mi bo letos šlo – glede na lansko leto sem bila veliko slabše pripravljena, sem pa imela tokrat oba psa, Cap je zrasel v močnega mladeniča, Sil pa je bil spet fit po lanskoletni operaciji kolena. Seveda sem bila edina s pomočjo. Ostali tekači so pot opravili samostojno.

Pot nas je vodila od Guncelj, čez Jeterbenk, z manjšim obhodom na Sv. Jakob, do Polhograjske Grmade, čez Mali Tošč na Osolnik in nato spust do Škofje Loke. Meni najljubši del je po Osolniku, tam je tak lep razgiban gozd, ki se občasno odpre na travnate hribčke … morda mi je najbolj všeč tudi zato, ker je konec poti in bolj ali manj brez klancev :) … Na vsakem vrhu smo imeli postanek, pod Malim Toščem je bila organizirana okrepčevalnica. Dan je bil fantastičen za tak podvig, družba tudi, moja dva pasja fantiča pa kot vedno fenomenalna – pridna, vztrajna in, kar je pri pasjih prijateljih najlepše, vedno dobre volje.