Capin ubrisan na canicross in bikejoring

Borderski ovčar od malega nor na pasjo vleko oziroma kako sem začela z bikejoringom

Cap, ljubkovalno Capin, je 20 mesecev star borderski ovčar ubrisan na vleko. Rad pomaga pri teku (canicross), še raje pa vleče kolo (bikejoring). Kot predstavnik pasme border collie ni ravno tipična izbira psa za vleko, vsaj ne v tekmovalnem smislu. O tem kateri psi so za to primerni, bomo govorili drugič. Danes bo predstavljena Capinova zgodba, saj večina ljudi v vlečne športe vstopa s psom, ki ga niso izbrali izključno za vleko, je pa to neka aktivnost, v kateri želijo uživati s svojim psom.

Pasja vleka kot športna aktivnost s psom dostopna vsakemu

Vsi psi niso rojeni za vleko, seveda pa se da z ustreznim treningom večino psov pripraviti, da vlečejo. Vse je stvar vzgoje in usmerjanja psa. Tako kot se da pse naučiti poslušnosti in/ali agilityja, tako se jih da naučiti tudi vlečenja. Je pa potrebno imeti v mislih, da tu ni prostora za strogo pogojevanje in prisilo – psu mora biti aktivnost všeč, da bo z veseljem na polno vlekel. Če je pes frustriran in vleče le, ker to mi od njega želimo, potem nikoli ne bo dal 100% od sebe. Podobno je pri agilityju in vseh aktivnostih, kjer potrebujemo maksimalno hitrost psa – pes mora delati z maskimalnim veseljem.

Ločimo pasjo opremo glede na aktivnost: pasja ovratnica in/ali oprsnica

Najlažje je začeti z mladičem nekje po 10 mesecu starosti, seveda res prilagojeni kratki treningi, s poudarkom bolj na zabavi, kot pa resni obremenitvi psa, ki še raste in se razvija. Že prej pa je smiselno ločiti opremo, glede na vaje, ki jih mislimo psa kasneje učiti. Tako nam najbolj prav pride, če že pri mladičku uporabljamo izmenično ovratnico in oprsnico, glede na to kaj psa učimo. Cap je bil že od malega učen, da se na ovratnici ne vleče, ampak hodi lepo blizu ob vodnikovi nogi. Na ovratnico sem ga torej pripela takrat, kadar se mi je aktivno dalo mladiča popravljati v lep “blizu” položaj. Kadar pa nisem imela ne časa ne volje, sem mladiča pripela na oprsnico in pustila da vleče, če želi. Tako zelo hitro začrtamo jasno mejo kakšno vedenje se pričakuje od mladiča, glede na to kakšno opremo uporabimo – saj mu različna razporeditev vlečne sile po njegovem telesu dodatno sporoča, kaj se od njega pričakuje. Videla sem namreč pse, ki so z vleko začeli, kot odrasli psi, že naučeni lepe hoje ob nogi, in so imeli težavo narediti miselni preskok, da zdaj pa je vlečenje ok. Ni pa seveda nemogoče to priučiti že odraslega psa. Sama sem začela z vleko z dvema odraslima borderskima ovčarjema, ki še danes, kljub starosti, vedno vlečeta z veseljem – pač po svojih močeh.

Canicross – tek s psom, kjer pes vodnika na polno vleče

Capin je bil navdušen nad vleko že od samega začetka. Šli smo trail tek 9 km, izpod Smledniškega gradu do cerkvice Sv. Tilna in nazaj. Vpela sem ga za canicross, samo prvih par sto metrov. Najprej me je močno vlekel do pasjega prijatelja Ragnarja, ki je bil spuščen spredaj, in mislila sem, da se bo tam ustavil – vendar je odbrzel mimo Ragnarja naprej po poti in me suvereno vlekel v prazno, kot čisto pravi vlečni pes. Njegovi drugače povešeni uhlji, so se od veselja do te aktivnosti zbudili (no vsaj desni, levi je nepopravljvo povešen) – še danes Cap pri vleki od veselja velikokrat dvigne desni uhelj, ki je drugače, ko pes ni prijetno vznemirjen, povešen.

Naj poudarim, da niso vsi psi nagnjeni k temu, da vlečejo naprej “v prazno”, nekam, kjer ni ne vidnega cilja ne nekega psu privlačnega motiva. Cap je pač naravno rojen vlečni border, kot se je izkazalo. Večino psov je treba priučiti vleke v prazno, to se dela s kombinacijo lovljenja (da pes lovi nekoga spredaj – ali člana družine, ki teče ali kolesari, ali drugega psa) in kratkih intervalov kjer pes teče v prazno a ve, da ga na koncu čaka nagrada visoke vrednosti (v ta namen jaz ponavadi uporabim okoljske nagrade, recimo šprint do potočka, kjer se pes noro rad osveži ipd.). Bolj podrobno o tem, kako začeti s canicrossom drugič, na koncu tega članka pa najdete kontakt, kam se obrniti za pomoč v sklopu skupinskih treningov vleke.

Canicross se ponavadi enači s tekom s psom in seveda gre za tek s psom, vendar to ni udoben joggec, kjer pes teče ob ali pred vodnikom z napol popuščenim povodcem, ampak gre za zelo hiter tempo, kjer pes z vso silo vleče tekača, ki z lahkoto doseže hitrost med 3-4 min/km, vrhunski tekači pa tudi pod 3 min/km. Pomembno je opozoriti na besedo “cross”, ki se nanaša na “crosscountry”, torej na tek v naravi, saj je za pasje blazinice pri teh hitrostih zelo pomembna podlaga, ki nikakor ne sme biti asfalt, najbolj primerne pa so mehke gozdne ali poljske poti. So pa zato canicross teki navadno kratki – nekje med 4 in 7 km.

Bikejoring – pasji šport, kjer pes vleče kolesarja

Vrsto let sem s svojimi psi samo tekla canicross. Kolesa sem se izogibala, ker sem res zanič kolesar, s slabim kolesom, porazno tehniko in strahom pred hitrostjo. Capinu pa je uspelo nekaj od tega spremeniti. Še vedno sem slab kolesar, imam pa malo boljše kolo kot prej in malo manj me je strah hitrosti. Kako je do tega prišlo? Mali Capin je sicer od začetka oboževal vleko, štartal je vedno z brutalnim zagonom in močjo, a je kot mlad neizkušen pes hitro ugasnil, postal utrujen in izgubil voljo. Ker je pri tem športu potrebno, da pes dela z maksimalnim veseljem, se mi je zdelo, da bi bilo boljše, če ga vpnem na kolo. Pri bikejoringu je hitost večja, sila potrebna za vleko pa manjša, enkrat ko je kolo v pogonu. Tudi sam trening je časovno krajši, čeprav so proge nekoliko daljše kot pri canicrossu. Izkazalo se je, da Capinu hitrejši tempo bolj odgovarja in kmalu je postal ubrisan na kolo do te mere, da se noro razveseli takoj, ko vidi, da se nekdo odpravlja s kolesom. Če gre z njim teči kdo drug, zna pogledovati nazaj kje sem, pri kolesu pa mu je gladko vseeno.

Začela sva torej trenirati na ravnem polju, z malo ovinki, kjer sem jaz bolj kot ne le sedela na kolesu in pustila, da me vleče v svojem tempu. Sprva je bilo to nekje 20 km/h in mene je bilo že na smrt strah, s treningom pa je njegov tempo narasel in moj strah upadel. Pri treningu te vrste je to tempo, ki ga pes pridobi sam, brez poganjanja kolesarja in takšen trening ni pravi bikejoring – pri resnem bikejoringu kolesar aktivno pomaga psu s poganjanjem in hitrosti so še večje. Zdaj, po pol leta, se že opogumim in grem kdaj tudi pravi bikejoring in poganjam kolikor zmorem. Na dinamični progi s kar nekaj zavoji, predvsem pa dvema konkretnima klancema, sva uspela povprečno hitrost 26 km/h. Cap pa je s sposobnim kolesarjem na ravni 4 km progi dosegel povprečno hitrost 31 km/h, pa še je imel nekaj rezerve.

Zdaj imava treninge vleke vsak drugi dan. Kombinirava trening s kolesom za njegovo moč in vzdržljivost ter treninge canicrossa, da tudi jaz ostajam fit. Včasih greva pa za zabavo tudi pravi bikejoring in divjava “kot snete skire po gmajni”. Cap se je telesno lepo razvil v močnega psa in je za svojo pasmo mišičast in posledično tudi dokaj težek borderski samec, čeprav je ravno prav vitek.

Takšne aktivnosti ohranjajo oba fit in so odlična fizična priprava psa tudi za druge aktivnosti – recimo agility ali frizbee in nenazadnje tudi za obrambo, kjer so obremenitve pasjega telesa zelo velike.

Canicross in bikejoring treningi in oprema – vlečni pas, oprsnica za psa, elastična vrv, antena

Če sva vas s Capom prepričala, da je vleka nekaj, kar bi bilo treba poskusiti, naj na hitro omenim še opremo, ki jo boste potrebovali. Pes potrebuje oprsnico, ki ne pritiska na sapnik, ko vleče. Za začetek ni nujno, da je ravno vlečna oprsnica, je pa važno, kako in kje leži psu okoli vratu. Za tek potrebujemo pas na katerega psa pripnemo in ki ne obremenjuje križa – to je tudi glavna razlika med pasom za pohodništvo in vlečnim pasom za tek. Pri prvem poteka vlečna sila višje v pasu, medtem ko pri slednjem nižje, tik nad kolki. Priporočljiv je tudi elastičen (bungee) povodec oziroma tako imenovana vlečna vrv, ki blaži sunke psa pri nenadnih potegih in nasploh amortizira vlečno silo ter naredi aktivnost bolj varno in prijetno. Za bikejoring porebujemo oprsnico in nekoliko daljšo vlečno vrv (2,8m), pasu ne potrebujemo, je pa priporočljiva antena za kolo, torej zajla skozi katero napeljemo vlečno vrv in preprečuje, da bi se nam vrv zapletla v sprednje kolo – je pa možno tudi brez antene, samo malo več previdnosti je potrebno, da vrvi ne povozimo, kadar pes ne vleče na polno. Midva s Capom je zaenkrat nimava, vrvi tudi še nisem povozila, je pa res, da Cap res lepo vleče in je vrv ves čas napeta.

Glede treningov se lahko pridružite našemu društvu, ki pokriva gorenjsko in osrednjeslovensko regijo. Prvi trening je brezplačen in že na njem lahko dobite koristne informacije – treningi so v Kranju, Lukovici in Grosuplju. Društvo mesečno organizira tudi odprte treninge za vse, tem se lahko vedno brezplačno pridružite —> FB stran Canifit Team, email: canifit.team@gmail.com

Štajersko regijo pa pokriva naša članica Tina Nagode iz KD Maribor —> stran KD Maribor, email: tina.ciglar@gmail.com