Prevedeno iz fb strani: History of Guardian & Working Breeds
Eurohound (znan tudi kot eurodog ali skandinavski pes) je vrsta psa, vzrejena za dirke s pasjimi vpregami. Križan je z aljaškim haskijem ter z eno od številnih pasem ptičarjev, najpogosteje z nemškim kratkodlakim ptičarjem. Razlog za to križanje je dejstvo, da so dirke s pasjimi vpregami v slogu skijor in pulka po drugi svetovni vojni hitro pridobile na priljubljenosti na Norveškem in v sosednjih skandinavskih državah. Ti slogi dirk so zahtevali majhne, hitre ekipe 1-4 psov, ki so tekmovali na kratkih in hribovitih trasah, dolgih od 15 do 30 kilometrov. Nemški kratkodlaki ptičar se je hitro izkazal kot izbrana pasma psov, saj je norveška zveza vlečnih športov zahtevala, da tekmovalci uporabljajo čistopasemske pse. V začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je nato pojavil sled pointer, torej ptičar, ki je bil namesto za lov vzrejen za vleko.
V sedemdesetih letih 20. stoletja so se v Skandinaviji začele pojavljati dirke s sanmi v Nome slogu, ki so posnemale Severno Ameriške dirke, za katere so bile značilne večje ekipe, dolge razdalje, ter prenočevanje pri temperaturah pod ničlo. Leta 1974 so v bližini Osla gostili prvo sankaško dirko v Nome slogu po imenu Skjelbreia Sweepstakes. Za ta slog dirkanja so norveški musherji začeli uvažati aljaške haskije, ki so bili popularizirani s strani musherjev, kot sta Stein Havard Fjelstad in Roger Leegaard, ki sta na Aljaski tekmovala na slavnem Iditarodu. Ker pa je aljaški haski križana pasma, na Norveškem z njimi ni bilo mogoče tekmovati vse do leta 1985, ko je norveška zveza vlečnih športov odpravila pravilo, da morajo biti vlečni psi čistokrvni.
Ta odločitev je nordijskim musherjem omogočila vzrejanje svojih najboljših psov ne glede na pasmo. Začelo se je mešanje aljaških huskijev, ptičarjev, in celo greyhoundov za dirke v nordijskem slogu, medtem ko so musherji v Nomskem slogu začeli mešati grenlandske pse z aljaškimi haskiji, saj so želeli dobiti psa, ki bi bil bolj primeren za močno sneženje v Skandinaviji. Psi za nordijski stil so pridobili na priljubljenosti po vsej Evropi in pozneje v Severni Ameriki, zlasti z naraščanjem priljubljenosti dryland tekmovanj, kot sta bikejoring in canicross.
Izraz eurohound je skovala Ivana Nolke z namenom razlikovanja evropskih tekmovalnih psov, ki so bili uvoženi na Aljasko. Namesto parjenja podobnih psov in ustvarjanja nove pasme z konstantnim izgledom, so eurohoundi vzrejeni zaradi posebnih delovnih lastnosti, potrebnih za tek na kratkih, visoko intenzivnih sprinterskih dirkah. Osnovna pasma, ki se najpogosteje uporablja za parjenje eurohoundov, je nemški kratkodlaki ptičar, angleški ptičar, in aljaški haski. Aljaški haskiji so izbrani predvsem zaradi njihove sposobnosti vlečenja na ekstremne razdalje pri temperaturah pod ničlo, medtem ko so pointerji živahni in energični tekmovalci v sprintu. Tudi greyhoundi in salukiji se lahko križajo s pointerji, vendar se ta mešanica imenuje Greyster. Greysterji so priljubljeni za dirke v drylandu in tudi določene dirke na snegu.
Eurohoundi prve generacije (petdeset odstotkov pointer, petdeset odstotkov haski) imajo kratko dlako, primerno za sprinterske dirke, ki ne vključujejo počivanja ali spanja na poti. Pogosto so nameščeni v zaprtih prostorih ali ogrevanih hlevih kadar se temperature spustijo pod ničlo, za razliko od njihovih sorodnikov, aljaških haskijev, ki so imuni na mraz. Ko se eurohound prve generacije ponovno križa z aljaškim haskijem, ima lahko nastala generacija debelejšo dlako, primerno za ekipe na daljših razdaljah. Večina musherjev na dolge razdalje ima raje, da je delež ptičarja pri psu le ⅛, kar omogoča največjo zmogljivost. To sicer zmanjša vpliv eurohounda in pomeni, da bi se psi morali imenovati mešanci z aljaškim haskijem. Glavna razlika med pasmama je ta, da je eurohound bolj suh od aljaškega haskija, kar pomeni da lahko doseže hitrost 40 kilometrov na uro. Aljaški haski pa ima daljšo dlako, kar pomeni, da je primernejši za tekmovanja kjer psi prenočujejo zunaj.
Običajne značilnosti prve generacije eurohoundov so napol spuščena ušesa, črna z belimi lisami oziroma pikami.. Pojavljajo se tudi nekateri povsem lisasti psi. Imajo podobno dlako kot nemški kratkodlaki ptičarji in izgledajo kot standardni lovski psi, ko pa odstotek ptičarja pade, pa so psi bolj podobni aljaškim haskijem.
